Človek je spoznal terapevtske učinke pijavk že zelo zgodaj. Dhavantari, hindujsko božanstvo, ki je predalo človeštvu znanje o Ajurvedi, v svojih štirih rokah drži: Amrito – nektar nesmrtnosti, školjko, disk energije in pijavko. Pijavke lahko najdemo izklesane v Egiptovskih piramidah, z njimi so se zdravili Maji, Azteki, so del tradicionalne Kitajske in Arabske medicine. Zdravilne učinke pijavk so poznali tudi stari Grki, saj so bile ključne pri zdravljenju v sistemu štirih telesnih tekočin. Obstajajo indici, da se je človek zdravil s pijavkami že pred 20-25.000 leti. V enormnih količinah so se uporabljale v času francoskega zdravnika F. J. V. Broussais-a, zato ta čas imenujemo tudi doba »vampirizma«, saj se je samo pri eni terapiji uporabljalo tudi po 100 pijavk.
V Evropi je imelo zdravljene s pijavkami svoje vzpone in padce. Zaradi zelo intenzivne uporabe v srednjem veku, je kmalu prišlo do njihovega pomanjkanja. Tako so jih začeli uvažati iz Bližnjega vzhoda, kar je povišalo njihovo ceno in zmanjšalo uporabo. Zanimiv je podatek, da so leta 1828 samo v Francijo uvozili okoli 100 milijonov pijavk, trgovanje pa so večinoma obvladovali Židje. Veliko zmanjšanje v uporabi je povzročilo odkritje bakterij in posledično sprememba doktrine zdravljenja. V začetku dvajsetega stoletja so razvili sintetična sredstva proti strjevanju krvi (heparin), kar je imelo za posledico, da so po drugi svetovni vojni pijavke izginile iz Evropskih bolnišnic. Vendar so se tja vrnile v sedemdesetih letih, in sicer zaradi odličnih rezultatov v plastični in rekonstruktivni kirurgiji.
